Strokovni prispevek:

SPECIFIKE POKLICNE ORIENTACIJE UČENCEV S POSEBNIMI POTREBAMI –
psihodiagnostična obravnava kot nujni sestavni del

Avtorica: Mateja Krvina, univ. dipl. psih.
Strokovna sodelavka na projektu SEM, Zavod Vitis, Center za izobraževanje, usposabljanje in rehabilitacijo Ptuj

Izbira poklica oz. nadaljnjega izobraževanja je zelo pomembna odločitev vsakega devetošolca. Vsebine in aktivnosti, ki naj bi jim pri tem pomagale, so vključene tako v šolske kurikulume, kot tudi v paleto dogodkov in storitev različnih organizacij, ki delujejo na tem področju. Obstaja mnogo virov informacij, nenazadnje tudi spletnih strani in portalov, namenjenih poklicni orientaciji in informiranju o srednješolskih programih, pa vendar se najstniki (in njihovi starši) pri sprejemanju dokončne odločitve pogosto znajdejo v precejšnji dilemi glede ustreznosti svoje izbire. Še toliko bolj to velja za skupino učencev s posebnimi potrebami, saj gre za izjemno heterogeno populacijo, pri kateri so prisotna izrazita neskladja, tako na področju primanjkljajev, kot tudi sposobnosti in posebnih talentov.

Na uspešnost nadaljnje izobraževalne in poklicne poti mladostnikova poklicna želja pogosto ne more vplivati. Zaradi pomanjkanja življenjskih izkušenj, manj realnega ocenjevanja lastnih zmožnosti in slabšega poznavanja samega srednješolskega izobraževanja je lahko ta želja neuresničljiva. Otroci in mladostniki se pogosto navdušijo za določen poklic zaradi atraktivnega prikazovanja v medijih, zanimivega znanca, ki ga opravlja, ali celo odločitve najboljšega prijatelja. Neredko taki odločitvi sledijo razočaranja ali spoznanje, da jih samo šolanje in poklic v resnici sploh ne veselita oz. da za to nimajo ustreznih sposobnosti.

Srednje šole si prizadevajo za ustrezno informiranje ter nazorno in izčrpno predstavitev svojih programov in poklicnih področj, za katere izobražujejo. Na svojih spletnih mestih, informativnih dogodkih in dnevih odprtih vrat skušajo zainteresirane čim bolje seznaniti tudi s pričakovanji in zahtevami, ki jih morajo izpolnjevati njihovi dijaki. Pa vendar od najstnikov in njihovih staršev v splošnem ne moremo pričakovati, da bodo znali realno oceniti, ali so takim zahtevam kos in se orientirati po neznanem področju, polnem kompleksnih ter pogosto spreminjajočih se pravil in zahtev.

Pri presojanju, ali je zahtevnost določenega srednješolskega programa za otroka ustrezna, si sicer do določene mere lahko pomagamo z njegovim dotedanjim šolskim uspehom. Ta kriterij pa je pogosto manj zanesljiv, saj so šolske ocene odvisne od marsičesa, kar ni povezano z nivojem znanja, ki naj bi ga izkazovale. Pri tistih učencih s posebnimi potrebami, ki izkazani uspeh dosegajo z nenehnimi spodbudami, izdatno dodatno pomočjo in številnimi prilagoditvami ocenjevanja znanja, so le-te še manj zanesljive. Nujno se je namreč potrebno zavedati, da se koncept pomoči in prilagoditev v srednjih šolah občutno razlikuje od osnovnošolskega in od dijaka zahteva bistveno več samostojnosti, aktivnosti in fleksibilnosti. Številne oblike pomoči, ki so jih bili učenci vajeni na osnovnošolskem nivoju, v srednjih šolah niso več na voljo. Tako lahko mladostnik, ki v osnovni šoli na učnem področju sicer ni blestel, vendar je ob maksimalni podpori dosegal solidne rezultate, v določenih primerih v novem sistemu postane učno neuspešen dijak, z vsemi povezanimi neželjenimi posledicami.

Prav zaradi tega je pri izbiri ustreznega srednješolskega programa in poklicnega področja učencem s posebnimi potrebami in njihovim staršem, ki so najpomembnejši dejavnik pri izbiri konkretnega srednješolskega programa (B. Nerad, magistrsko delo, 2013), nujno potrebno nuditi sistematično in poglobljeno strokovno svetovanje in pomoč.

V šolah, ki v svetovalnih službah nimajo zaposlenih psihologov, še bolj pa v tistih, kjer svetovalni delavci nimajo na voljo niti najosnovnejših pripomočkov za svetovanje, je pomoč učencem s posebnimi potrebami in njihovim staršem, kljub maksimalni angažiranosti vpletenih, nujno pomanjkljiva in zato pogosto manj ustrezna. Posledično se lahko učenci po vključitvi v srednješolsko izobraževanje pričnejo srečevati z velikimi težavami. Vse to neredko vodi v upad motivacije za šolanje, čustvene in vedenjske težave ter pojav neželjenih oblik vedenja (neobiskovanje pouka, osipništvo, razvoj nezdravih življenjskih navad in zasvojenosti…), ki posameznika nato pomembno zaznamujejo tudi v nadaljnjem življenju.

Pri nas ni raziskav, ki bi se posebej ukvarjale s problematiko predčasnega opuščanja šolanja v populaciji mladostnikov s posebnimi potrebami. V nedavnih študijah (Evropska agencija za izobraževanje oseb s posebnimi potrebami in inkluzivno izobraževanje, 2016) pa je bilo ugotovljeno, da so učenci s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami veliko bolj izpostavljeni tveganju osipništva, kot njihovi vrstniki.

Škodljive posledice neuspešnega vključevanja populacije s posebnimi potrebami že dalj časa zaznava tudi področje zaposlovanja. Tako je bil v letu 2018 na pobudo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zagnan pilotni projekt Prehod mladih s posebnimi potrebami na trg dela. Le-ta naj bi mladini s posebnimi potrebami nudil dodatno pomoč pri nadaljevanju šolanja in prehodu na trg dela, vendar pa so pristopi pomoči in povezovanja v trenutni fazi še dokaj nedorečeni in nesistematični.

V okviru poklicne orientacije in odločanja glede nadaljevanja šolanja bi bilo pri populaciji učencev s posebnimi potrebami nujno opraviti nekatere psihodiagnostične preizkušnje, smiselno bi bilo oblikovati tudi baterijo ključnih preizkušenj. Evalvacijska študija Pedagoškega inštituta v Mariboru (S. Flere in sodelavci, 2008) je namreč ugotovila pomemben neposreden ali posreden vpliv nivoja intelektualnih sposobnosti in določenih osebnostnih potez (anksioznost, samopodoba, specifika doživljanja socialnega okolja, sposobnost samokontrole, konstruktivno/destruktivno odzivanje na okolje…ipd) na dosežen učni uspeh v srednji šoli. Poznavanje naštetih karakteristik učencev je nujno potrebno ne le za predikcijo njihove uspešnosti v srednješolskem izobraževanju, pač pa tudi za uspešno integracijo v novo okolje ter načrtovanje in oblikovanje preventivnih aktivnosti z dijaki.

Psihodiagnostična obravnava nam s pomočjo različnih preizkusov in vprašalnikov omogoča, da dokaj zanesljivo ocenimo otrokova močna in šibka področja, osebnostne lastnosti, interese in druge značilnosti, ki so pomembne pri izbiri poklica,  zunanjim opazovalcem pa so lahko skrite. Tovrstna obravnava tako po eni strani preprečuje, da bi zaradi izstopajočih posebnosti in primanjkjajev otroka prezrli njegove potenciale in posebne talente, po drugi strani pa nam pomaga identificirati tudi tiste primanjkljaje, ki se morda ne kažejo očitno, vendar lahko predstavljajo bistveno oviro uspešnosti v nadaljnjem šolanju in delu. Pridobljene informacije in vpogledi nam pomagajo razumeti tudi same vzroke težav, s poznavanjem vzrokov pa nato lažje načrtujemo prilagoditve in poiščemo načine, kako bo mladostnik uspešneje funkcioniral v izobraževalnem in delovnem okolju.

Šele, ko običajno dostopne informacije o mladostniku povežemo s temi ugotovitvami ter upoštevamo tudi dejavnike ožjega socialnega okolja mladostnika, lahko načrtujemo zanj optimalen sistem podpore in pomoči.

Od leta 2013 se zaradi varčevanja ne izvaja več generacijskega psihološkega testiranja sposobnosti, prav tako pa komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami v okviru postopka usmerjanja praviloma ne izvajajo več psihodiagnostičnih obravnav. Strokovni delavci šol, zadolženi za poklicno orientacijo in prehod v srednje šole ter starši učencev so tako izgubili pomemben vir informacij o otroku, ki so ključne za izbiro izobraževalne/poklicne smeri. Zaradi  tega se sedaj mnogi učenci s posebnimi potrebami o svoji nadaljnji izobrazbeni in poklicni poti odločajo zgolj na podlagi šolskega uspeha, zaznanih primanjkljajev in omejitev, lastnih (pogosto nerealnih) želja, obstoječih možnosti vpisa ter bolj ali manj zanesljivih informacij iz okolja. Možnost neustreznih oz. napačnih odločitev je velika, posledice pa nezanemarljive.

Na trg dela namreč leto za letom prihajajo mladi s posebnimi potrebami, ki so bodisi izšolani za poklice, ki jih zaradi svojih primanjkljajev in ovir ne morejo opravljati ali pa izbranega šolanja niso bili zmožni uspešno dokončati in so predčasno izstopili iz njega. Taki mladostniki so zaradi pomanjkanja ustreznih poklicnih in drugih kompetenc, odsotosti delovnih navad ter nerealističnih zaposlitvenih pričakovanj na trgu dela pogosto povsem nekonkurenčni ter se pri delovnem vključevanju srečujejo z velikimi težavami.

V projektu SEM (Socialna vključenost, enakopravnost in možnosti za vse), ki se od l. 2017 izvaja v okviru operacije Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS »Spodbujanje socialne vključenosti mladih s posebnimi potrebami v lokalno okolje«, skušamo zapolniti ravno to nastalo vrzel. Aktivnosti med drugim vključujejo sodelovanje s šolskimi svetovalnimi službami, učiteljskimi zbori, delodajalci, starši vključenih učencev in učenci samimi ter v tem smislu predstavljajo prepotrebni podporni in vezni člen med vsemi deležniki. Ključne aktivnosti so izvajanje psihodiagnostike za potrebe poklicne orientacije ter priprave ustrezne dokumentacije za usmeritev, individualno spremljanje funkcioniranja dijakov v srednješolskem izobraževanju in izvajanje preventivnih dejavnosti, sodelovanje s srednjimi šolami v smislu podpore pri izvajanju pomoči in prilagoditev po odločbi o usmeritvi ter oblikovanja sprejemajočega okolja za dijaka s posebnimi potrebami. S svojim delovanjem strokovni izvajalci tako pomembno dopolnjujemo obstoječe mehanizme postopnega prehoda mladostnikov na trg dela.

Viri:
Evropska agencija za izobraževanje oseb s posebnimi potrebami in inkluzivno izobraževanje: Zgodnje opuščanje šole in učenci z invalidnostmi in/ali posebnimi izobraževalnimi potrebami, končno zbirno poročilo, 2017.

Raziskava na nadnacionalni ravni na področju vključevanja mladih z motnjami v duševnem razvoju v izobraževanje in delo, projekt TIME@net, št. 2014-1-ITO3-KA205-1295.

Manuela Medič, magistrsko delo: Poklicna orientacija učencev in učenk s posebnimi potrebami v osnovni šoli, UL, Pedagoška fakulteta, Ljubljana, 2015.

Dr. Janez Drobnič, doktorska disertacija: Razvoj modela poklicne orientacije za osebe s posebnimi potrebami, UP, Pedagoška fakulteta, Koper, 2014.

Branka Nerad, magistrsko delo: Dejavniki izbire poklica v osnovni šoli, UP, Pedagoška fakulteta, Koper, 2013.

Dr. S. Flere & al.: Dejavniki šolske uspešnosti v poklicnem izobraževanju, poročilo o rezultatih raziskave, Pedagoški inštitut, Maribor, 2008.

Spletna stran Centra za psihodiagnostična sredstva: www.center-pds.si.