V intervjuju z Janom Berlotom, učencem posebnega programa na OŠ Antona Janše iz Radovljice, ki se je pred epidemijo tedensko usposabljal na kmetiji Dolenc, sem napisala takole: »Z našimi delodajalci odlično sodelujemo, saj se zavedamo, da so pomemben člen pri takšnem načinu usposabljanja, ki našim mladostnikom omogoča pridobivanje dragocenih izkušenj in jim ponuja možnost, da doživijo občutek odgovornosti, pomembnosti in enakopravnosti.« 

Kmetija Dolenc, na katero hodi naš Jan, je družinska kmetija v Vrbnjah v bližini Radovljice (in naše šole). Ukvarjajo se predvsem z govedorejo ter predelavo mlečnih izdelkov. Na kmetiji dela tudi Nina Dolenc, ki se je usmerila v predelavo mleka. Tako v družinski sirarni na kmetiji nastajajo odlični jogurti, siri, skuta in smetana. 

Epidemija nam je vsem spremenila življenje in ustaljeni ritem. Tudi naše sodelovanje s kmetijo Dolenc smo bili prisiljeni za nekaj časa zaustaviti, zdaj pa vam z veseljem sporočamo, da Jan ponovno odhaja na kmetijo, kjer pridobiva nova znanja  in izkušnje. Podporo mu nudijo prav vsi na kmetiji. Jan je postal »njihov«. 

Nino Dolenc sem povprašala o vtisih takšnega sodelovanja in njeni viziji za prihodnost.

Pripravila: Mateja Šporn Valenčič, sodelavka na projektu SEM     

Nina, prosim če poveste nekaj besed o vaši kmetiji. Ste družinska kmetija. Predstavljam si, da delavnik na kmetiji traja več kot 8 ur.

Začetki naše kmetije segajo v leto 1983, postavil jo je moj stari oče. Sedaj je gospodar brat Nejc, ki je glavni za živino in ostala pomembna dela, vezana nanjo. Jaz vodim sirarno, oče pa nama z veseljem vsak dan priskoči na pomoč pri vseh opravilih, tako v hlevu kot v sirarni. Ukvarjamo se namreč s pridelavo kravjega mleka in predelavo mleka v mlečne izdelke, ki jih prodajamo v domači trgovinici, razvažamo pa tudi v okoliške vrtce in osnovne šole. Delovnik je vsak dan od jutra do večera, ob sezonskih delih in pričakovanih porodih poteka tudi ponoči.

Vsakič, ko sem se peljala po cesti v Radovljico in sem na levi strani gledala vaše krave na pašniku, so se mi zdele zelo zadovoljne. Imam prav?

Tudi nam se zdijo naše krave srečne (smeh). Res se vsakodnevno trudimo, da jim omogočimo čim boljše življenjske pogoje.

Vsi na kmetiji, oče, brat, vi, ste bili vedno pripravljeni odpreti svoja vrata in našim učencem pokazati vaše živali in predstaviti delo na kmetiji.  Zakaj?

Vedno smo z veseljem in ponosom odprli vrata kmetije vsem obiskovalcem, ki so si to želeli. Tako bo tudi v prihodnje. S še večjim veseljem pa to naredimo za vas, saj nas to od znotraj nekako še dodatno napolni, osreči.

Po enem takšnih »pozitivnih« obiskov sem stopila do vašega očeta in ga povprašala o možnosti sodelovanja tudi v okviru projekta SEM, ki ga izvajamo na šoli. Takoj je bil za. To vas verjetno ne preseneča. Kakšen človek je vaš oče?

To me res ne preseneča, saj je je moj oče srčen človek, vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Vedno  z veseljem pristopi na pomoč k različnim projektom, ki ljudem širijo nova obzorja. To pa vaš projekt gotovo nudi.

Jan prihaja na vašo kmetijo enkrat tedensko za dve uri in vi ste njegova »mentorica« na delovnem mestu. Zahtevna vloga?

Moja vloga mentorstva je daleč od zahtevnega, saj je Jan priden, deloven, ubogljiv. Z veseljem sem sprejela mentorstvo, saj me Jan vsakič znova opomni, da so v življenju pomembne male stvari.

S katerimi deli pa se je Jan na vaši kmetiji že spoznal?

Jan se je na kmetiji spoznal oziroma se spoznava s potekom izdelave mlečnih izdelkov v sirarni. V hlevu pa se spoznava z vsakodnevnimi nujnimi opravili, ki so potrebna za zdravje in zadovoljstvo naših krav, kot so krmljenje, čiščenje, napajanje teličkov, priprava pašnikov …

Kako se je vključil v vaše delo na kmetiji, v življenje kmetije? Kako ga vidite kot sodelavca?

Jan se mi zdi na kmetiji srečen, z veseljem pride k nam. V naše delo se je vključil super, saj se vsakega dela loti z veseljem. Opravi pa ga nič drugače kot z odliko.

Kakšno je vaše mnenje o takšnem načinu delovnega usposabljanja mladostnikov s posebnimi potrebami. Kako gledate na to, da šolske zidove zamenjajo za realna delovna okolja?

Mladostnike s posebnimi potrebami bi se moralo v takšna delovna usposabljanja vključevati bolj pogosto in jim nuditi pri tem več pomoči. S tem jim omogočimo vključevanje v normalno življenje in delovne procese.

Živimo v negotovih časih. Če pa si zamislimo idealno prihodnost, kako jo vidite vi in kje so v tej prihodnosti mladostniki s posebnimi potrebami?

Naša vizija razvoja kmetije temelji na sožitju človeka z naravo in ponudbi kakovostnega mleka in mlečnih izdelkov lokalnim prebivalcem (in tudi širše). Pri tem si želimo čim več sodelovanja oziroma vključevanja mladostnikov in tudi odraslih s posebnimi potrebami v delovne procese na naši kmetiji.

Nina Dolenc, hvala za tale intervju. Še posebej pa hvala za vsako minuto, ki jo namenite Janu.