Prvi preizkus dijaka v realnem delovnem okolju se zgodi v času praktičnega usposabljanja z delom (PUD), ki poteka pri delodajalcu, ki ima verificirano učno mesto. Poleg razvijanja praktičnih poklicnih veščin pa je pomemben tudi razvoj na področju komunikacijskih in socialnih veščin, ki jih dijak uri v sodelovanju z drugimi zaposlenimi.

Nežka Kojzek, udeleženka projekta SEM in dijakinja Biotehniške šole Maribor, je PUD opravljala na Permakulturnem inštitutu Maribor. Z nami je delila svoje vtise in izkušnje iz PUD-a. Poleg zanimivega dela je nanjo še posebej velik vtis naredil kulturno raznolik kolektiv. Več o njenih vtisih in pogledu na raznolikost v delovnem okolju si lahko preberete v nadaljevanju.

Pripravila: Bojana Matić Risteski, vodja projekta SEM

Nežka, prosim, če se nam na kratko predstaviš. Kdo si, od kod prihajaš, kaj rada počneš?

Sem Nežka iz Maribora. Rada gledam smučarske skoke in skakalnice po celem svetu. Rada sem v naravi in fotografiram.

Katero šolo obiskuješ? Zakaj si se odločila za ta poklic?

Obiskujem Biotehniško šolo Maribor, smer naravovarstveni tehnik. Za ta poklic sem se odločila, ker sem čutila nek notranji klic. Ko smo se pri angleščini pogovarjali o okolju in ko je prišlo do razlitja kerozina v Dolu pri Hrastovljah, sem se odločila, da bo to moj poklic. Ker mi ni vseeno v kakem okolju živimo.

Letos si opravljala praktično usposabljanje z delom na Permakulturnem inštitutu. Nam lahko na kratko opišeš kako je potekalo tvoje delo? Kaj ti je bilo še posebej všeč?

Pripravljali smo grede in sadike, pospravljali po posestvu in skrbeli za živali. Najbolj všeč mi je bilo to, da sem delala tudi z dvema človekoma, ki nista bila Slovenca, ampak sta bila Eritrejca. Spoznala sem, da tudi če delam z drugimi ljudmi, da to ni slabo, saj tako razvijam spoštovanje do drugih ljudi, ki imajo na primer drugačno barvo kože.

S kom vse si pri delu sodelovala? Kdo so bili tvoji sodelavci?

Na delu so bile tri osebe iz drugih držav – dva iz Eritreje in ena gospa iz Kosova, sosošolec, nekdo, ki je opravljal družbeno koristna dela in starejši gospod, ki je opravljal priložnostno delo. Pri delu smo si vsi pomagali.   

Na kakšen način ste sodelovali s sodelavci in kako ste se sporazumevali s tistimi iz tujine? Si opazila kakšne razlike pri delu z osebami iz tujine in osebami iz lokalnega okolja?

Vsi delavci smo si pomagali pri delu. Pogovarjali smo se v slovenščini, ker so tudi tisti iz tujine govorili malo slovensko. Edina razlika pri delu z osebami iz tujine je, da govorijo drugačen jezik – to je to. Vsi smo delali isto.

Ali si se pri delu z ljudmi iz drugih kulturnih okolij srečevala s kakšnimi izzivi, težavami?

Ne, ni bilo nobenih težav. Delavci iz tujine se hitro učijo. Razumeli in znali so govoriti vsaj malo slovensko. Če pa česa nismo razumeli, je ga. Andrejka pomagala z Google prevajalnikom.

Kaj ti je bilo pri sodelovanju z osebami iz drugih kulturnih okolij najbolj všeč?

Najbolj všeč mi je bilo, da sem spoznala tudi druge kulture in to, da so prav tako lahko dobri delavci, četudi so iz druge države. Zdaj sem spoznala, da vsi enako dobro delamo.

Ali bi si tudi v času redne zaposlitve v prihodnosti želela sodelavcev, ki prihajajo iz drugih kulturnih okolij? Zakaj da oziroma zakaj ne?

Ja, ker to je način, da se lahko spoznavamo z drugimi ljudmi. Da lahko vidimo kako oni delajo in živijo, kaj počnejo in na kak način.

Katere osebnostne lastnosti so po tvojem mnenju pomembne za opravljanje poklica naravovarstvenega tehnika?

Vztrajnost, delavnost in potrpežljivost. Pri delu na vrtu moraš biti vztrajen in ne smeš obupat, če ti kaj ne gre. Ne smeš biti len in preveč zadirčen, da nočeš delat in da ti za nič ni. Ker to je vseeno tako delo, ki zahteva da daš nekaj moči od sebe.       

Kaj meniš, da lahko ti prispevaš v organizaciji ali podjetju, kjer boš zaposlena?

Prispevam lahko dobro delo in da pokažem drugim kako se dela. Da drugim pomagam, če potrebujejo pomoč in da sem pravočasno na delu.       

Kaj bi sporočila mladim, ki razmišljajo o poklicu naravovarstvenega tehnika?

Sporočila bi jim, da je treba delat, da morajo biti vztrajni, da ne smeš biti lenuh. Da je treba opazovati naravo in opozarjat ljudi na napake – npr. da ne smejo plezati po drevesih v parkih, ker se s tem uničujejo drevesa in da ne smejo odpadkov metati kjerkoli. Če jih zanima ta poklic in če so pripravljeni pomagati naravi, naj se vpišejo v ta program na Biotehniški šoli Maribor.

Kakšne so tvoje želje za delo v prihodnosti?

Da bi šef bil v redu in da bi imela lepo plačo, ne neko mizerno. Želim si, da bi sodelavci bili prijazni, da bi bilo vzdušje prijetno in da bi se vsi pogovarjali z mano, npr. da v času malice ne bi gledali vstran, ampak da bi se pogovarjali. 

Vabljeni tudi k ogledu intervjuja z Andrejko Majhen, predstavnico Permakulturnega inštituta Maribor,
 v katerem je predstavljen pogled delodajalca na pomen raznolikosti pri delu in v kolektivu. Več tukaj.